Stručni rad
Cerkvena uprava Zagrebške škofije v Prekmurju in njen vpliv na Prekmurje
Franc Kuzmič
; Regionalni muzej Murska Sobota, Slovenija
Sažetak
Okoli leta 1094 je madžarski kralj Ladislav, torej po zasedbi Slavonije, ustanovil za novo priključene dežele novo škofijo v Zagrebu. Tej je pripadalo prav tako ozemlje današnjega Prekmurja in do nedavnega tudi Podravina. Leta 998 je bila ustanovljena györska škofija, kateri je bila podrejena Železna županija (Vas). Toda ta županija si je lastila celotno Prekmurje, zato je prihajalo z zagrebško škofijo do sporov. Leta 1176 je bil glede tega celo cerkveni zbor v Györu, kjer so bili poleg györskega škofa Mikulina (Miculinus) in zagrebškega škofa Prodana prisotni še drugi odgovorni možje s posameznih področij. Tudi Veszprem si je prizadeval izriniti zagrebško škofijo iz zalske županije. Ko so se razmere naposled umirile, je začel leta 1740 vespremski škof Martin Biro zahtevati nazaj svojo jurisdikcijo nad celotno zalsko županijo. Vključil je tudi župnije v Prekmurju in Medžimurju, skupaj 50 župnij. Ta prerekanja so trajala več kot 20 let in vmes je posegla tudi civilna oblast, kajti zadevo so sporočili celo sami cesarici Mariji Tereziji. Zagrebško škofijo so obtoževali določenih pomanjkljivosti. Rezultat vsega tega je bil, da je cesarica Marija Terezija ustanovila leta 1777 v Sombotelu novo škofijo. Za nastanek škofije glavni razlog ni bil samo to, ampak tudi dokaj močen protestantizem na ozemlju, ki ga je pokrivala sombotelska škofija, kakor tudi vznik protestantske književne tvornosti med prekmurskimi Slovenci. Iz zagrebške škofije je bilo leta 1777 priključenih k sombotelski škofiji 16 župnij, od tega 11 na Madžarskem in 5 v dolnjem Prekmurju. V zapisnikih zagrebške škofije se za ozemlje Prekmurja uporablja izraz »districtus Transmuranus« in iz tega tudi pozneje ime za Prekmurje. Turniški župniki so imeli v času, ko so pripadali pod zagrebško škofijo, odlične in odgovorne položaje. Zasluga zagrebškega škofa Simona Bratulića je, da so prišli leta 1606 v Zagreb jezuiti in nato 1608. na povabilo Krištofa Bánffyja tudi v Lendavo. Jezuitski misijoni so bili na Bánffyjevem ozemlju v letih 1609 - 1619 v prvi vrsti »ljudski misijoni«, saj so šli misijonarji v razne vasi in za leto 1612 imamo podatek, da sta dva misijonarja »vztrajno obiskovala« 40 vasi. Zagrebška škofija je obnovila svojo upravo v prekmurskem distriktu šele malo pred letom 1693, in sicer po izgonu Turkov iz Velike Kaniže. Ker je posegla celo na področje vespremske škofije, čeprav le manjšega ozemlja, je nastal s tem spet medškofijski mejni spor. Zagrebška škofija je skrbela za svoje župnije v Prekmurju tudi z dobrimi duhovniki, ki so bili pravi dušni pastirji. Da to drži, lahko podkrepimo, da je györska škofija v 17. stol. izvedla le eno vizitacijo svojih cerkva (1697/1698), medtem ko je zagrebška škofija v istem stoletju izvedla v dolnjem Prekmurju devet vizitacij svojih župnij. Iz vizitacijskih zapisnikov zagrebške škofije vidimo tudi, kako se je ta škofija zanimala in skrbela za versko življenje tako duhovnikov kot vernikov. Iz statistike je še razvidno, da je bila v župnijah zagrebške škofije ohranjena katoliška vera zelo solidno, medtem ko v györski ne. Gotovo pa so imeli duhovniki knjige, bodisi v latinščini ali katerem drugem jeziku, tudi v hrvaščini, saj je za to govorno področje do takrat izšlo kar precej temeljnih knjižnih del. Če skrbno preučimo delovanje zagrebške škofije na ozemlju današnjega Prekmurja, ugotovimo, da je ta škofija v primerjavi z drugimi škofijami dobro skrbela tudi za to območje, predvsem v duhovnem pogledu.
Ključne riječi
škofija; Prekmurje; Zagrebška škofija; cerkvena uprava
Hrčak ID:
78858
URI
Datum izdavanja:
1.6.2004.
Posjeta: 1.448 *