Izvorni znanstveni članak
https://doi.org/10.32728/h2012.04
Kako so se obuvali srednjeveški Pirančani in Tržačani?
Darja Mihelič
orcid.org/0009-0009-2470-2430
; Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti
Sažetak
V času, ki ni poznal umetnih vlaken, so bile kožarske obrti za življenje ljudi nepogrešljive. Proizvajale so predmete in pripomočke, ki so služili v različne namene. Pojavljale so se v vseh okoljih, število tovrstnih obrtnikov pa je bilo v primerjavi z ostalimi povsod relativno veliko. Naloge obrtnikov kožarskih strok so zajemale strojenje kož in izdelavo različnih usnjenih izdelkov: obutve, oblačil, torb, jermenov in uzd, sedelne opreme, opreme za prevozna sredstva, vozove in plovila ter opreme bivalnih in drugih stavbnih objektov. Ne smemo pozabiti, da so bili v srednjem veku tudi zapisi pravne in poslovne vsebine največkrat zabeleženi na pergamentu, to je finem usnju drobnice (v mediteranskem prostoru) ali mlade govedi (v celinskem zaledju). Poklicno ukvarjanje s kožarskimi obrtmi za prodajo je bilo doma predvsem v mestih, medtem ko so tovrstni obrtniki na deželi oskrbovali potrebe domačega okoliša. Prispevek se osredotoča na kožarsko obrt v srednjeveških mestih beneškem Piranu in (od 1382) habsburškem Trstu s poudarkom na obuvalih. Prvenstveno se opira na objavljeni piranski statut iz 1307 in na tržaški statut iz 1350. V njima je moč zaslediti nekaj nepričakovanih podobnosti: oba namreč objavljata maksimiran cenik raznovrstne obutve. Ob tipih obuval: škornjih, ki so bili različno veliki in včasih opremljeni z jermeni, ter različnih moških in ženskih čevljih omenjata tudi vrste kože, iz katere je bila obutev izdelana. Šlo je za kože kozlov, skopljenih kozlov, koz, kozličkov, ovnov, koštrunov, druge drobnice, mladega in odraslega goveda ter za drugo usnje. Maksimirana je bila tudi cena za podplatenje in šivanje zgornjega dela čevlja. Primerjava čevljarskih izdelkov in storitev v Trstu in Piranu kaže, da sta statuta sicer deloma podobna, a med seboj neodvisna. V Piranu se omenjajo škornji s ščitniki za bedra in slovanski čevlji, ki jih Trst ne pozna, v Trstu pa obuvala z jezikom in dokolenska obuvala, ki v Piranu niso bila običajna. V Piranu je bila maksimirana cena obutve malo višja kot v Trstu. Sklepna ugotovitev prispevka je, da pisni viri kljub bogastvu podatkov, ki jih nudijo, ne morejo opredmetiti obrtnih izdelkov. Brez pritegnitve materialnih ostankov je zato podoba obrti, pridobljena s klasičnimi pisnimi zgodovinskimi viri, pomanjkljiva. Za celovito podobo zgodovine proizvodno-obrtnih – torej tudi kožarskih – strok je potrebno sistematično pritegniti tako likovne upodobitve kot muzealije in ohranjene ostaline na terenu.
Ključne riječi
srednji vek; Piran; Trst; čevljarstvo; obutev
Hrčak ID:
108975
URI
Datum izdavanja:
19.12.2012.
Posjeta: 1.536 *