hrcak mascot   Srce   HID

Slovo : časopis Staroslavenskoga instituta u Zagrebu, No.47-48-49 Rujan 1999.

Izvorni znanstveni članak

Vzhodnoslovanizacija hrvaških glagolskih liturgičnih tekstov v 17. in 18. stoletju in oblikovanje značilnih grafičnih sistemov Lekavovićevih izdaj misala in brevirja

Vanda Babič

Puni tekst: slovenski, pdf (29 MB) str. 255-284 preuzimanja: 170* citiraj
APA
Babič, V. (1999). Vzhodnoslovanizacija hrvaških glagolskih liturgičnih tekstov v 17. in 18. stoletju in oblikovanje značilnih grafičnih sistemov Lekavovićevih izdaj misala in brevirja. Slovo : časopis Staroslavenskoga instituta u Zagrebu, (47-48-49), 255-284. Preuzeto s http://hrcak.srce.hr/15009

Sažetak
Vzhodnoslovanizacija hrvaških glagolskih liturgičnih tekstov iz 17. i 18. stoletja ni bila "živ" jezikovni pojav: ni pomenila prodora posameznih prvin tedanjih vzhodnoslovanskih jezikov v hrvaški jezik, ampak se je osredotočila predvsem na preoblikovanje jezika po sprejetih pravopisnih in slovničnih normah vzhodnoslovanskih slovnic cerkvenoslovanskega jezika. Osnovo jezikovnih i grafičnih revidiranj sta tvorili osrednji vzhodnoslovanski slovnici - Gramatika slovenska Lavrentija Zizanija iz 1596. leta in Grammatiki slavénskija právilnoe sýntagma Meletija Smotrickoga iz 1619, ki uzakonjata pravopisne in jezikovne posebnosti južnoslovanske (bolgarske in srbske) redakcije cerkevne slovanščine in grškega jezika, ki so z drugim južnoslovanskim vplivom prodrle v vzhodnoslovansko različico cerkevne slovanščine. Izdaja Levakovićevega misala (Rim, 1631) je kljub nekaterim opaznim (fonetičnim) približavanjem vzhodnoslovanskim glasoslovnim zakonitostim še vedno spomenik hrvaške redakcije cerkevne slovanščine. Celoten grafični sistem misala temelji na grafemih in pravopisnih pravilih uraške protestantske tiskare. Levaković je iz Konzulovih glagoljskih izdaj prevzel vse najznačilnejše grafeme in se tudi v rabi teh zgledoval po njegovih delih. V misalu ni sledu grafičnih elementov vzhodnoslovanskih slovnic cerkevne slovanščine. Naslednja izdaja rimske Kongregacije za širenje vere- Levakovićev brevir (1648) se jezikovno in grafično udinja rimskim prestižnostnim kriterijem o primernosti vzhodnoslovanske redakcije cerkevne slovanščine za tiskanje bogoslužnih knjig. V tem delu je Levaković izločil (skoraj vse) značilne grafeme iz misala in oblikoval nove, po vzoru na cirilski sistem vzhodnoslovanskih slovnic. Pravopisno je sledil predvsem Zizanijevi slovnici in ustvaril spomenik, ki se drastično razlikuje od izdaje misala. Z njegovim izidom je bila dokončno pretrgana večstoletna hrvaška glagoljaška tradicija.

Hrčak ID: 15009

URI
http://hrcak.srce.hr/15009

[hrvatski] [ruski]

Posjeta: 620 *